5. Vera

V temeljih Tvoje zavesti leži vera. Rečeno je: »Vsakemu po njegovi veri«. Vendar to ni tista vera, o kateri govorimo, ko mislimo na religijo ali na Boga (in to sta mimogrede različni stvari). Torej ko govorimo o slepi veri: češ da moramo v nekaj verjeti, kadar nimamo znanja, ko pa znanje pridobimo, vere ne potrebujemo več. Ne, govorimo o veri kot taki, o prepričanjih, podzavestnih trdnih prepričanjih, ki predhajajo vsakršnemu znanju. O veri, ki določa temeljne zakone naše resničnosti. In tukaj se je pomembno zavedati, da vsi mi, ne da bi se tega morda zavedali, v nekaj verjamemo.

Nekdo verjame v znanost, v to, da je človek razvita žival, nekdo verjame v verske dogme, v »dedka na oblaku, ki vse upravlja«, nekdo verjame v moč magičnega delovanja ... Toda večina ljudi, ne da bi se tega zavedala, preprosto verjame, da je svet takšen, kakršen je, kakor ga vidimo, čutimo, merimo, in da obstaja neodvisno od nas, od tega, kaj o njem mislimo, kaj o njem vemo – on preprosto je. In ko nas ne bo več, bo še naprej enak, le nas v njem ne bo. To se imenuje »objektivna resničnost«. Vendar to ni to, kako je v resnici, to je le takšno verovanje, globoko, v otroštvu nezavedno sprejeto in z navado ukoreninjeno prepričanje; večina ljudi preprosto verjame v to »objektivno resničnost«, ravno tako kot nekdo verjame v »dedka na oblaku«. Vendar gre za to,

da formula »vsakemu – po njegovi veri« deluje v vsakem primeru: v kar verjameš, to dobiš. Vsaka vera, kakor vsaka resnica, sama sebe potrjuje z dejstvi zunanje resničnosti. Vsaka.

Na temeljni ravni je naša resničnost, kot pravijo fiziki, kvantna juha, torej »zmešnjava« vseh mogočih različic resničnosti, in le vzorec našega zaznavanja, to, kako gledamo na naš svet, skozi kakšno prizmo (verovanj in prepričanj) ga zaznavamo, določa tisto določeno različico resničnosti, ki jo živimo. Da, te različice imajo različne verjetnosti uresničitve. Toda kot nam pravi kvantni koncept QBism (Kjubizem), »se v Tvoji resničnosti z največjo verjetnostjo zgodi tisto, v kar verjameš (si prepričan) do te mere, da si na to pripravljen staviti denar«. V Tvoji resničnosti se dogaja tisto, v kar verjameš, »vsakemu – po njegovi veri«, dejstva in znanje, ki jih ureja, pa so le posledice, ki se »dvignejo« iz kvantne juhe materialne stvarnosti po vzorcu naše vere.

Z drugimi besedami, Ti boš ves čas nezavedno iskal in nahajal potrditve prav tistega, v kar verjameš. Vprašanje je znova le v tem, ali Tvoja vera, Tvoja prepričanja delajo Tebe srečnega? Morda si sprva svoja verovanja sprejel nezavedno – od mame in očeta, od vzgojiteljev in učiteljev, od vsega svojega okolja, toda sedaj lahko sprejmeš zavestno odločitev. Kritično ovrednotiš sadove, ki

jih prejemaš od svojih trenutnih verovanj in prepričanj, ter – sedaj že zavestno – izbereš tisto, v kar si v resnici želiš verjeti. Izbira vere pomeni izbiro resničnosti in zakonov, po katerih ta deluje.

Tisti, ki se odloči verjeti v »objektivno resničnost«, avtomatično pade pod delovanje zakonov te resničnosti: omejenost virov, nujnost boja zanje, zakoni konkurence, v katerih bo nad moralo, etiko, ljubeznijo in pravičnostjo vedno preživetje. Preživi najmočnejši. Vendar se bo vedno našel še močnejši in nekdo, ki ima manj moralno-etičnih omejitev. Toda tudi on bo na koncu izgubil – proti najmočnejšemu nasprotniku – neizogibni smrti. V tej resničnosti obstaja le eno jamstvo – jamstvo poraza, jamstvo smrti kot naravnega izteka. In medtem ko boš neizprosno hodil proti temu vnaprej predpisanemu finalu, si obsojen na trpljenje, strah in odsotnost ljubezni. Ali pa na življenje na »protibolečinskih sredstvih«, v poskusu, da bi se s čimer koli odvrnil od bolečine strahov in razočaranj – s hrano, spolnostjo, zabavo, športom, umetnimi igrami, različnimi tečaji, treningi, mamili, alkoholom ...

In to je »objektivno«. Kajti v »objektivni resničnosti« je toliko zunanjih dejavnikov, neodvisnih od Tebe, da je pameten človek, če verjame v »objektivno, od njega neodvisno obstoječo materialno stvarnost«, preprosto dolžan čutiti strah in nenehno tesnobo zaradi nezmožnosti, da bi jih vse obvladoval. V takšni resničnosti po definiciji vlada strah. Toda

človek ne more živeti v večnem strahu, to nasprotuje njegovi resnični naravi. In tako se mora z nečim zamotiti ...

In mnogi pred tem strahom in trpljenjem bežijo »k Bogu«, k bogu, ki prav tako kot »objektivna resničnost« obstaja ločeno od Tebe – takšnemu »dedku na oblaku, ki vse vodi«. Toda to je kot »slabi policist« in »dobri policist«. »Isti šmorn, le v drugi preobleki.« Sedaj se ga boš moral bati. In nenehno ugotavljati, kaj od Tebe zahteva on. In tukaj se pojavi množica verskih egregorev, entitet, ki se želijo napajati z energijo človeške vere. Kajti vera je vir življenja, vera je kanal, po katerem se energija prenaša tistemu, v kar verjameš. In ali verjameš v boga, v znanost ali v tretjo svetovno vojno ali v predsednika, ki bo vse rešil, v bistvu nima pomena. Svojo življenjsko energijo prostovoljno predajaš nečemu navzven.

To ne pomeni, da Bog ne obstaja. Bog obstaja. Bog obstaja kot Najvišji Potencial vsega, vsega bivajočega, vsega, kar je kdaj koli bilo, je in bo, ter hkrati kot njegov Vir. In v vseh časih so bili ljudje, ki so se posvetili služenju temu Najvišjemu Potencialu človeštva in Življenja nasploh ter opredeljevali ta Najvišji Potencial kot Brezpogojno Ljubezen, Večno Življenje, ki je zmagalo nad smrtjo, Najvišji Razum, Najvišjo Premudrost, Najvišjo Moč in Najvišjo Voljo, Najvišji Vzrok in Vir vsega ter nazadnje Najvišjo

Privlačnost v najsplošnejšem smislu. Takšne ljudi, ki so se posvetili služenju temu Najvišjemu Potencialu, so imenovali svetniki. In ti ljudje so vzpostavljali svoj lastni brezčasni in izvenverski stik s tem Najvišjim Potencialom ter s svojim služenjem in vero bogatili vse ali katero koli posamezno izmed Njegovih lastnosti: nekdo je krepil Voljo (ko je 40 let stal v molitvi na stebru ali na skali), nekdo – Moč obvladovanja snovi s pomočjo vere (»In če bo vaša vera kot gorčično zrno, boste rekli tej gori: prestavi se od tod tja, in se bo prestavila po vaši besedi«), nekdo je pridobival Premudrost, krepil Razum in ga povzdigoval v Duha, v Duha kot Najvišjo obliko zavesti. Nekdo je discipliniral um. Nekdo je negoval Svobodo pred strahovi in omejitvami telesa, telesnimi odvisnostmi. Nekdo je izpopolnjeval Telo. Nekdo je širil spekter Duše. Nekdo je krepil Energijo. Nekdo je pridobival Ljubezen.

Da, tudi to je vera. Vendar je ta vera, posvečena Celoti, Edinemu in nedeljenemu Bivajočemu, ki je v vseh časih vzpostavljala svoj lastni Živi Stik z Živim Brezčasnim Bogom ter vlagala svoje dosežke v Edino Zakladnico Duha, ta vera, Živa vera, ustvarila naš skupni Najvišji Potencial, do katerega bo nekega dne dobil dostop vsakdo, ki si bo to želel – in to ne več po lastnih zaslugah, temveč po Najvišji Milosti, stkani iz nesebičnega Skupnega Podviga teh svetih ljudi, ki se je skozi vso zgodovino človeštva izoblikoval v Podobo Edinega Boga in Njegove Ljubezni do nas, Njegove Milosti kot Našega Edinega Očeta-Matere do Svojih otrok.

In ta vera zaradi svoje vsesplošnosti ustvarja kolektivno resničnost Najvišjega Potenciala, kolektivno resničnost Raja.

Vsak izmed teh ljudi je svoje nemoči, svojo omejenost uporabil kot izhodiščno točko ter krepil moč vere in moč želje (želje pa so zelo pomembne, kot bomo videli v naslednjem poglavju), ne da bi se odvračal od lastne šibkosti in strahov ter se poskušal pozabiti v »protibolečinskih sredstvih« kot drugi ljudje, temveč jim je odkrito zrl v oči in vsakodnevno udejanjal podvig preseganja teh meja ter posvečal sadove tega podviga ne sebi osebno, temveč vsemu Človeštvu, Njegovemu Najvišjemu Potencialu, Temu, kar imenujemo Edini Bog, Edini Oče-Mati, Edini Duh, zavedajoč se, da bodo vse te najvišje kakovosti dosegle svojo kritično maso ne sedaj, ne v tej sekundi, temveč v prihodnosti (»prihodnjem veku«), v neki kakovostno Novi Zavesti, ki se bo nekoč zavedla Sebe kot Vzroka vsega. V Zavesti Stvarnika.

In glej, ta prihodnost je napočila. Nekoč – je Sedaj.

Vprašal boš: zakaj pa ne bi mogel preprosto verjeti vase? Lahko. Toda primerjaj: vero vase kot v ločeno bitje in vero vase kot v edinstveno manifestacijo Edinega Boga, Edinega Življenja, ki je utelesilo Svoj Najvišji Potencial in Ga v vsakem trenutku še naprej širi z vsemi Svojimi edinstvenimi

manifestacijami, iz katerih vsak Božji otrok, vsak stvarnik svoje resničnosti v vsakem trenutku še naprej razvija talente, darove, prejete od Edinega Duha-Očeta-Matere, ter prispeva svoj vsakodnevni delež k povečanju tega Najvišjega Potenciala, v zameno pa zase prejema Prenovljeno Različico Edinega Najvišjega Potenciala, ki so ga iznosili vsi otroci in delci Edinega Telesa v vsakem trenutku Edinega Sedaj.

Priznaj, vera vase kot v ločenega nosilca zavesti, omejenega s svojo izkušnjo, in vera v Sebe kot v edinstveno manifestacijo Edinega Boga, ki v Sebe sprejema Edini Najvišji Potencial Edine Brezčasne Zavesti, ki jo je iznosilo vse Človeštvo – to sta različni stvari.

Kako torej verjeti v Sebe, v Sebe kot v stvarnika svoje resničnosti, sebe, ki nisi ločen od Celote, temveč kot v boga in ljubljenega otroka, edinstveno manifestacijo Edinega Boga v Tvoji edinstveni človeški obliki?

Kajti vera je zelo tesno povezana z željami. Verjamemo v to, v kar želimo verjeti. In narobe: naše želje so določene z našimi verovanji. Poglobimo se v oživljajočo moč Tvojih želja.