7. Občutki

Z vidika vsakdanje zavesti se nam zdi, da so naša čustva (občutki, zaznave in duševna doživljanja) odvisna od zunanjih okoliščin: ob nevarnosti se pojavi strah, ob grobi besedi – užaljenost, ob storjeni napaki – krivda, ob srečanju z ljubljenim – ljubezen, ob »slabem vedenju« otrok – razdraženost itd.

Toda z vidika Zavesti Stvarnika je vse ravno obratno – v naši zavesti že obstajajo podzavestni (nezavedni, samodejno sproženi) programi za zagon določenih čustev in občutkov. Lahko jih imenujemo vzorci čutenja. In prav ti vzorci čutenja iz »kvantne juhe« rojevajo (privlačijo v našo resničnost) ustrezne okoliščine: strah rojeva nevarnosti in grožnje, užaljenost – storilca krivice, krivda – napake, sram – dokaze tvoje ničvrednosti, jeza bo našla nekoga, na katerega se bo jezila, sovraštvo si bo našlo sovražnika itd.

Čustva so primarna, zunanje okoliščine pa drugotne. Spremeni svoja čustva in spremenil boš svojo resničnost.

Ta mehanizem je zelo tesno povezan tako z mehanizmom udejanjanja naših prepričanj kot s fiziko želja. Ena prepričanja rojevajo ene vzorce čutenja, druga prepričanja – druge. Kot smo že rekli, Vera v

objektivno, neodvisno od nas obstoječo resničnost je povezana z doživljanjem množice strahov: strah pred smrtjo, strah pred življenjem, strah pred obsodbo, strah pred napako, strah pred konfliktom, strah, da ostaneš brez denarja, strah pred boleznijo, strah pred telesno in čustveno bolečino, strah za jutrišnji dan, strah pred spremembami, strah za otroke, za njihovo prihodnost, strah pred novimi začetki, strah pred strahom …

Posledično se vse naše želje osredotočajo okoli želje zavarovati Sebe in svoje bližnje, jih zaščititi pred vsakovrstnimi strahovi in grožnjami, kar pa je v pogojih »objektivne resničnosti« po definiciji nemogoče. In bolj ko se poskušamo zaščititi (zaslužiti več denarja, pridobiti več nadzora, oblasti nad drugimi ljudmi itd.), več razlogov imamo za skrbi, razsežnost groženj pa, nasprotno, narašča. »Višje ko se povzpneš – bolj boli padec«.

Vera v to, da sami, s svojo zavestjo, ustvarjamo svojo resničnost, pa nas navdihuje, odpira nam široke možnosti za navdih in ustvarjalnost, zanimanje Zase, prebuja strast do iskanja in raziskovanja Vzroka v Sebi, do samospoznavanja, daje nam možnost, da se naučimo prebujati prav tista čustva, ki jih želimo doživljati, pri čemer premika fokus pozornosti našega uma od »zunanjega« razmišljanja in analize zunanjih dogodkov k opazovanju notranjih stanj in samorefleksiji. Vera v to, da smo stvarniki v vseh ozirih, nas spodbuja, da se naučimo obvladovati Sebe, postopoma slabeč (in nato povsem izklapljajoč) programe odzivanja na zunanje

dražljaje, in nasprotno, pridobivajoč veščine zavestnega soustvarjanja svojega stanja – z živo besedo Resnice, v molitvi, meditaciji, disciplini uma, zavestnem opazovanju in preobrazbi svojih čutenj, vse do doživljanja Brezpogojne Ljubezni in vseh Njenih odtenkov: od tankočutnega duševnega vztrepetanja do Božanske Milosti in Enosti z vsem bivajočim.

Zavest Stvarnika nam daje takšno svobodo ustvarjalnega samoizražanja in odpira takšne razsežnosti Najvišjega Užitka skozi zavestno upravljanje svojega stanja, da nas naše želje »tekmujoč med seboj« spodbujajo, da se ukvarjamo le s tem: vedno globlje in širše razkrivati svoje ustvarjalne zmožnosti, svoje talente, spoznavati Sebe, osvajati vedno nova orodja zavestnega ustvarjanja in širiti nabor orodij za delo z zavestjo, rastoč v celotno drevo Tehnologij Zavesti, v bistvu Drevo Življenja, katerega najslajši sad postane Tehnologija Ljubezni. Zakaj Tehnologija? Zato, ker lahko sedaj Ljubezen sprožamo, soustvarjamo zavestno, z upravljanjem svoje zavesti. Obstajajo ključni koraki, s katerimi dosežemo zajamčen rezultat. Kaj je to, če ne tehnologija?

Da, ta tehnologija, Tehnologija Ljubezni, od nas najprej zahteva, da osvojimo vrsto temeljno novih veščin, »fino motoriko zavesti Stvarnika« – disciplinirati svoj um s premikanjem fokusa pozornosti na čutenja, se naučiti upravljati svoje energijsko

stanje, zaustavljati odtekanje in povečevati pritok življenjske energije, ohranjati higieno zavesti, zavestno izbirati Vero v popolnost vsega, kar se dogaja, znova in znova vračati Sebi Odgovornost Stvarnika v vseh situacijah in vseh okoliščinah, vzpostaviti stabilen notranji dialog z Najvišjimi, brezčasnimi vidiki svojega Jaza (z Nadzavestjo, z Eno Dušo, z Enim Duhom, z Bogom Očetom-Materjo, s Kristusovo Zavestjo, z bogovi-predniki in bogovi-vodniki, s svojim Višjim Jazom), iskati in nahajati Vzrok vsega dogajanja le v Sebi, vsakodnevno razvijati svoje talente, orientirajoč se po kompasu užitka in ne obveznosti – z eno besedo, naučiti se živeti po Radosti, ne pa iz strahu in občutka dolžnosti (»in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«) ter še veliko, veliko drugih pomembnih in po svoji notranji moči ter učinkovitosti mogočnih, a po notranjem občutku zelo lahkih – skratka, izjemnih in čudovitih – veščin zavesti; zato bo vse to vzelo nekaj časa, tako da ne bodi do Sebe preveč strog in zahteven na tej poti, saj je na koncu vse to poplačano z dostopom do Najvišjih resničnosti in Najvišjega Užitka, lastnega naši bogočloveški naravi – Absolutni Brezpogojni Večni Ljubezni.

In najpomembnejše v tej Tehnologiji, Tehnologiji Ljubezni, je to, da lahko ustvarimo Ljubezen, dejansko Živi Raj, sredi kakršnega koli pekla ter povzdignemo vsako bolečino, trpljenje in stiske v njihov najvišji potencial – v nove in nove

razsežnosti naših talentov in odtenkov brezmejne Mavrice Božanske Ljubezni.

Tako zmorejo le bogovi. In midva s Teboj se bova tega naučila, Moj ljubljeni prijatelj.

To je v tvoji naravi. Preprosto si moraš tega močno zželeti in to zahtevati. Zahtevati svojo pot. Izrazi svojo Božansko voljo za pridobitev svobode Duha, razkritje Notranje resnice in osvojitev veščin Absolutne Brezpogojne Večne Ljubezni!

Torej, čustva so primarna, zunanje okoliščine pa drugotne; zunanji tok dogodkov je le kulisa, v kateri se razkrivajo vzorci čutenja, ki smo jih vajeni. Glede na prejšnji spekter čustev (jeza, užaljenost, krivda, strah, sram itd.) te vzorce čutenja pogosto imenujemo čustveni naboji. Ti notranji čustveni naboji se pri človeku oblikujejo zelo zgodaj, v otroštvu in mladostništvu – kot posledica preživetih čustvenih travm – in se v kasnejšem življenju ciklično ponavljajo ter v nas znova in znova vzbujajo ista čustva, morda le z novimi ljudmi in v novih življenjskih okoliščinah. Kulise se spreminjajo, bistvo doživljanja pa ostaja enako – vse dotlej, dokler človek ne začne iskati in priznavati vzroka vsega dogajanja v Sebi in samo v Sebi – ter se posveti

samorefleksiji, samospoznavanju, odkrije te »naboje« in jih »nevtralizira«.

In kot pravi tista šala: »za psihoterapijo bo šlo pet let«. Toda z Bogom, z Arhitektom naše zavesti, ta pot, pot ozdravitve, traja le nekaj minut, celo trenutkov. Prav za to ozdravitev, preobrazbo, transformacijo naše zavesti potrebujemo Boga. Ne zato, da bi se nenehno ukvarjali z negativnimi posledicami, temveč zato, da odstranimo sam vzrok. K temu mora biti predvsem usmerjena naša molitev:

»Gospod, Oče naš, nauči nas v vsem in vedno, v vseh življenjskih okoliščinah, iskati vzrok v Sebi in le v Sebi – ter ko ga najdemo, ga popraviti,« –

nam polaga na srce arhimandrit Trojiško-sergijeve lavre, oče Kiril (Pavlov), sodobni svetnik in čudodelnik. In smisel tega »popravljanja« ni v tem, da bi predelali Sebe, temveč v tem, da s sprejetjem Vzroka v Sebi, s sprejetjem Odgovornosti Stvarnika za svoje stvaritve, obvladamo Sebe, vrnemo moč Sebi in je nikoli več s svojo Vero ne predamo zunanjim objektom, zunanjim vzrokom, zunanjim kulisam, najsi bodo to ljudje ali »objektivne okoliščine«.

Dobra novica – in navdihujoča razsežnost tega notranjega dela – je v tem, da na koncu

spoznamo, da je vsa naša izkušnja popolna in da so bile celo te prvotne »otroške čustvene travme« ali, kot pravijo psihologi, »koreninske epizode«, v katerih so se izoblikovali določeni čustveni naboji, tam zasnovane po naši lastni želji, vnaprej »načrtovane« z naše strani, s strani naših višjih vidikov, našega Božanskega bistva, kot izkušnja duše, potrebna za njeno rast in pridobivanje modrosti. Vso to »pomanjkanje ljubezni v otroštvu«, o katerem pogosto govorijo psihologi, je bilo mojstrsko zrežirano z namenom, da bi se po določenem številu ponovitev negativnih izkušenj, ko ne bi našli nobenih zunanjih rešitev, obrnili navznoter in se naučili sami ustvarjati Ljubezen, jo soustvarjati, ne pa da bi tekali z iztegnjeno roko ter prosjačili za ljubezen pri drugih, prav tako beračih kot mi sami – pri starših, partnerjih, zakoncih, prijateljih …

Prav iz izkušnje našega čutnega doživljanja nemoči, strahov, krivde, ločenosti, trpljenja in boja – iz izkušnje našega duhovnega uboštva, sramu zaradi lastne nepopolnosti, suženjstva vsakovrstnim razvadam in odvisnostim – se rojevajo želje po krepitvi duha: želje po pridobitvi Najvišje Moči, Najvišje Svobode, Najvišje Volje, Najvišjega Razuma, Najvišje Neustrašnosti, Najvišjega Užitka, Enosti, Celovitosti, Skladnosti in Ljubezni – vseh tistih lastnosti, ki jih pripisujemo Bogu kot Najvišjemu Potencialu našega razvoja. In kot sedaj vemo, so vse želje že izpolnjene; potrebno je bilo le to, da so se te želje v nas rodile in okrepile. Zato

hvala za to vsem našim otroškim travmam in vsem težavam, s katerimi smo se srečevali na življenjski poti. In prav naša živa čutna izkušnja, zlasti negativna, je služila okrepitvi teh želja. Zato hvala tudi vsem našim »negativnim« čustvom, ki so nas prisilila, da se obrnemo navznoter, da poiščemo in najdemo (oziroma s svojo Vero ustvarimo) Vzrok v Sebi. Stvarnika v Sebi. Boga v Sebi.

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo,« pravi Kristus v Govoru na gori.

Uboštvo duha, ko se ga zavemo, v nas rojeva ustrezne želje, želje »iz nasprotnega«. Po drugi strani pa so želje že izpolnjene. Preostane le še zahtevati rezultat in ga v polnosti sprejeti, sprejeti svoj Najvišji Potencial ter Ga poklicati po imenu. In prav tu prehajamo k vrhu naše zavesti, k naši »strehi«. Ki se, mimogrede, brez tako temeljne priprave glede zavestne izbire svoje Vere, prepoznave in uskladitve svojih želja ter preoblikovanja vzorcev čutenja – skratka, brez priznanja dejstva, da vsak izmed nas (s svojo zavestjo) sam ustvarja svojo resničnost – v pogojih sodobne nestabilnosti okoliške stvarnosti lahko kaj hitro »zamaje«, če se temelji stavbe naše zavesti izkažejo za premalo trdne. Temelji so postavljeni, zidovi zgrajeni, preidimo k strehi …