6. Želje

Dejstvo je, da se na najosnovnejši ravni naše materialne resničnosti, na ravni kvantne fizike, torej »kvantne juhe« vseh mogočih možnosti, vsi delci, ki sestavljajo naš materialni svet, rojevajo (izplavajo iz »kvantne juhe«) v paru s tako imenovanimi antidelci (pra-materijo). In ravno ti antidelci, ki imajo negativno maso in v sebi nosijo negativno (po predznaku) energijo, predstavljajo fizični izraz naših želja. Torej se vsi delci rojevajo v parih: delec-antidelec, kar pomeni, da vse na tem svetu obstaja le v paru z željami, ki temu ustrezajo. In iz tega sledita dva pretresljiva sklepa.

Prvi: vse želje so že izpolnjene, drugače preprosto ne more biti – z vidika kvantne fizike se v trenutku, ko se rodi želja (antimaterija), v paru z njo rodi tudi materija (energija), ki natanko ustreza tej želji. Preprosto ne moreta obstajati drug brez drugega.

Drugi sklep, ki izhaja iz prvega: vse, kar je v Tvojem svetu, je rezultat Tvojih in samo Tvojih želja, nihče drug za to »ni kriv«. Težava je v tem, da smo se mi, ne da bi to vedeli (natančneje, verujoč v nasprotno, da se vse doseže le s težkim delom), mi, ne verujoč v to preprostost, ko so se nam porajale kakršne koli želje, požrtvovalno poganjali, da bi jih izpolnili – boreč se z

svetom, upogibajoč okoliščine, trošeč za to ogromno energije – energije, ki je že ustvarila vse želeno, a smo s svojim dosežkarstvom to energijo odvzemali že ustvarjenemu in jo zapravljali za nepotrebna dejanja, za boj – za služenje denarja, za postavljanje ciljev, za namere, snovanje načrta in poskuse njegove uresničitve, organizacijo ljudi in virov, za nadzor in dosežke itd.

Posledično smo energijo odvzemali že v materiji uresničenim željam in te so se dobesedno razblinjale v naši resničnosti. Namesto njih se je pojavilo veliko nemira, veliko »pomembnih« – in k ničemur vodečih – opravil, ni pa bilo utelešenja resnične želje: energija je bila zapravljena v prazno. To pa je v naši zavesti porajalo veliko protislovnih želja. Znova in znova, ko smo snovali načrte in se razočarali v poskusih njihove uresničitve, smo kopičili notranjo utrujenost, zamere do tistih, »ki so nas ovirali«, krivdo za »lastne napake«, s katerimi smo si razlagali, zakaj tokrat ni uspelo, sram zaradi lastne nesposobnosti, strahove, da spet ne bo uspelo, itd., iz česar so se rojevale povsem drugačne želje, nepovezane s prvotnimi, resničnimi željami naše duše – želja nekaj nekomu dokazati, želja po opravičevanju, želja po kaznovanju Sebe, želja ne imeti, da ne bi nosili odgovornosti za to, želja po lenarjenju in popolnem nedelu, da bi ohranili ostanke energije, želja skriti se pred vsemi, celo želja po smrti, da bi se »opral sram«…

In te podzavestne (torej nam nezavedne) želje so prihajale v konflikt z vsemi našimi novimi začetki. Tudi one so kot antimaterija porajale njim ustrezno materijo: sprožale so ustrezne scenarije v našem življenju – bolezni, dolgov, neizpolnjenih obveznosti, izgube ugleda, sodnega in kazenskega pregona, prisilnih pritiskov, konfliktov, obračunov, velike količine čustvene bolečine, trpljenja in navsezadnje smrti, in morali smo se že boriti ne za izpolnitev želja, temveč za samo preživetje. In čeprav smo sami sprožali vse te procese v svojem življenju, se nam je zdelo, da nas poskuša uničiti nekakšen neprijazen in nevaren svet. In želeli smo ubraniti svoje, zaščititi, se maščevati, uničiti »sovražnika«, čeprav nobenega sovražnika razen nas samih tu nikoli ni bilo.

Posledično se je v nas, v naši zavesti, izoblikovala množica protislovnih želja, ki so kot labod, rak in ščuka vlekle »voz« naše resničnosti vsaka v svojo smer.

Kaj storiti? Treba se je naučiti soočiti z vsemi nakopičenimi notranjimi protislovji in postopoma očistiti svojo zavest destruktivnih vzorcev vedenja in odločanja, podzavestnih programov in nasprotujočih si želja, ki sprožajo programe samouničenja in boja s samim seboj. Treba je uskladiti vse »rake in ščuke« z našimi »labodi«. In se končno naučiti videti,

da so vse želje že izpolnjene in ne zahtevajo nobenega napora z naše strani, dejanja pa potrebujemo le za ustvarjanje, ne pa za dosežke, saj so želje po ustvarjanju, so-ustvarjanju drug z drugim, samostojne želje naše duše, ki prav tako same zase ustvarjajo vse potrebne pogoje, da se lahko izrazimo kot ustvarjalci in tvorniki – to so prav tako resnične želje naše duše, in prav te zahtevajo naše izražanje, naša dejanja, ter te želje prav tako porajajo ustrezno energijo – to je energija navdiha, navdušenja, ustvarjalnega vzgiba in impulzov duše k združitvi z enako mislečimi, so-ustvarjalci.

Zato, moj prijatelj, Ti ni treba skrbeti glede tega, da ko so enkrat vse Tvoje želje že izpolnjene, »ne boš imel prav ničesar več za početi«. Nasprotno, ko sprejmeš svoje želje kot izpolnjene, se osvobodiš potrebe po služenju, upogibanju resničnosti, nadzoru, manipuliranju z drugimi in doseganju, osvobodiš se – za utelešenje resničnih želja Tvoje duše – za Ustvarjanje, Ljubezen in Sočutenje Večplastne Resnice – Tvojega resničnega poslanstva, ki edino prinaša srečo, saj ustreza naši resnični naravi – in takrat boš lahko uresničil svoj Najvišji Potencial – kot človek-ustvarjalec, kot živi bog v mesu, kot edinstveno izražanje Enega Boga, Enega Življenja v Tvoji neponovljivi človeški podobi, ko z živim zgledom utelešaš sanje o Življenju Večnem. Saj Ti več

ne bo treba umreti, kajti želja po smrti bo v Tebi ozdravljena, želja po življenju, Resničnem Življenju, pa se bo le okrepila in utelesila v resničnosti Večnega Bivanja.

To ni nekakšna pravljica. To je resničnost. Saj so vse Tvoje želje že izpolnjene. S kakšnimi željami je ustvarjena Tvoja sedanja resničnost? Jih Ti lahko prepoznaš?