15. Učinek opazovalca

Če povzamemo zgoraj povedano, lahko formuliramo tako imenovani Učinek Opazovalca:

Stanje opazovalčeve zavesti (njegova verovanja, prepričanja, želje, občutki, misli in jezikovna slika sveta, ki jih podpira) določa resničnost, ki jo opazuje.

Različni opazovalci imajo različno resničnost. Slika sveta, zasidrana v zavesti opazovalca, torej njegov vzorec zaznavanja, je primarna v odnosu do resničnosti in jo določa, s tem pa tudi celotno njegovo, opazovalčevo, življenje. Opazovalec je vsak izmed nas, vsak človek, vsak nosilec zavesti. Če se pri opazovalcu spremeni slika sveta, se spremeni tudi njegova resničnost. Brezsmiselno se je prepirati, katera resničnost je bolj resnična ali katera slika sveta je pravilnejša. Smiselno se je ukvarjati le s tem, ali si Ti v svoji sliki sveta in z njo ustvarjeni resničnosti srečen ali ne.

Različni opazovalci imajo različno resničnost. Toda zakaj vendarle v celoti zaznavamo resničnost na podoben način, zakaj lahko govorimo o nekaterih za vse skupnih stvareh kot o objektivno obstoječih, za vse enako zaznavnih, in na tej podlagi celo gradimo celoten sistem družbenih odnosov: proizvodnjo, gospodarstvo, pravo, državne in socialne institucije? Zato, ker imamo temeljno

jezikovno sliko sveta, kjer je stol stol, miza miza, omara omara (čeprav je z državo in gospodarstvom že težje). Jezik nam omogoča razumeti drug drugega, se o nečem dogovoriti in učinkovito delovati – celo ne na ravni prenosa informacij, temveč na ravni samega ustvarjanja kolektivne resničnosti – po zaslugi jezika iz kvantne juhe vseh možnih stanj sveta izločamo, torej oblikujemo, nam razumljivo sliko naše stvarnosti.

Toda kaj storiti, če nenadoma odkrijemo, da nas naša slika sveta, naš vzorec zaznavanja resničnosti, ne osrečuje? Če smo se zaradi njega prisiljeni bojevati drug z drugim in z naravo za lastno preživetje, če trpimo, obolevamo in umiramo? Če je naša kolektivna resničnost postala tovarna trpljenja, v katero pošiljamo vedno nove in nove generacije svojih otrok? In še več, mi kot družba smo to že sprejeli kot normo in zdaj – v šolah in na univerzah – preprosto preučujemo zakone »objektivne resničnosti«, s čimer v bistvu utrjujemo to podobo nam tuje in v vseh pomenih nevarne okoliške stvarnosti, kjer nas bo – če ne narava, pa gospodarstvo, politika, tekmeci, vojni sovražnik, orožje za množično uničevanje, nepravilna prehrana, ropar, manijak, bolezen, zdravniška napaka, slaba oblast, nesreča in staranje – vseeno ubilo? Kako ravnati z vsem tem? Kako spremeniti svojo sliko sveta, svoj vzorec zaznavanja?

Za začetek – si želeti. Kajti želje se na kvantni ravni same izpolnjujejo. Zaželeti si spremeniti svoja verovanja in prepričanja glede »objektivne, neodvisno od nas obstoječe resničnosti«. Priznati resnico, da smo talci (beri »sužnji«) te Vere, začeti poimenovati tiste občutke, tista čustva, ki so izvirala iz te Vere in so nas običajno obvladovala: priznati strahove, zamere, krivdo, jezljivost, sram lastne ničnosti; priznati tiste želje, ki so na podlagi postavk naše Vere tako kot čustva obvladovale nas ter prehajale že v kategorijo odvisnosti – požrešnost, pohotnost, nečistovanje, kinomanijo, strast do spektaklov, odvisnost od denarja in zunanjega udobja, pohlep, hlastanje po dobičku in užitkih za vsako ceno, odvisnost od kave, od sladkega, od različnih vrst stimulansov in energijskih napitkov, željo po prevladi nad drugimi, težnjo k oblasti, večno iskanje krivcev in zunanjega sovražnika …

In ko Ti priznaš obstoječe stanje stvari za nenormalno. Ko se v Tebi okrepi želja, da to spremeniš. Ko preizkusiš vse – od psihoterapije, afirmacij, vizualizacij, meditacij, metod NLP in motivacijskih treningov slavnih gurujev do transurfinga, ajavaske, gob in pravilnega postavljanja namer ter … odkriješ, da vse to ne deluje ali pa ima omejen rok trajanja in se na koncu izteče v enako močne ter po predznaku nasprotne povratne udarce, padce in čustvene izgorelosti, takrat se boš strinjal s tem, da bi bilo bolje, če bi Bog bil, in bolje bi bilo, če bi bil On tisti, ki ne išče našega čaščenja, temveč

nam samim pomaga postati stvarniki svoje resničnosti, torej obvladati lastno sliko sveta, obvladati zmožnost spreminjanja svojega vzorca zaznavanja.

Ravno za to potrebujemo Boga. Ne zato, da bi nas obvaroval pred nevarnostmi in obdaril z dobrinami, temveč zato, da bi nas naučil obvladovati svojo zavest, svojo resnično božansko zavest, ustvarjati svojo resničnost zavestno. Saj jo tako ali tako ustvarjamo – vsako sekundo, vsak trenutek – ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Toda Bog nas lahko nauči, kako to početi zavestno. Bog nam lahko pomaga spremeniti svoj vzorec zaznavanja, izstopiti iz stanja žrtve v stanje zavestnega Stvarnika svojega sveta.

Vprašal boš, zakaj tega ni storil že prej? Zakaj nas je sploh obsodil na to izkušnjo trpljenja, strahov in boja za preživetje, če je bila vse to le vera, vera v objektivno resničnost, in se to da spremeniti? Vse je zelo preprosto, ker Njega, takšnega Boga, preprosto ni bilo; opominjam te, da je Bog kolektivno verovanje in mi kot človeštvo smo nosili pod srcem ter rodili takšnega Boga prav kot rezultat svojega trpljenja, strahov in boja za preživetje.

Bog je vrhunec evolucije naše zavesti, To Je Naš Skupni Najvišji Potencial. In v teku naše evolucijske poti se je naš Bog kot kolektivno verovanje prav tako razvijal – sprva je bila to zgolj Višja Sila, nato se ta Sila razdeli na dvoje in pojavita se Dobro in Zlo, skušnjava, greh,

Zakon in Kazen za neizpolnjevanje, nato se na enem od polov izoblikuje Podoba Vseprivlačnosti, Najvišjih Božanskih lastnosti in Najvišje Naslade ter se nazadnje pojavita Božanska Ljubezen in Najvišji Razum, tako Vseobsegajoča, da Bog Sam Sebe prinese v žrtev, da bi nas odkupil iz suženjstva (suženjstva, ki je bilo v našem razvoju nujno), suženjstva dualne zavesti in suženjstva materialne stvarnosti.

Spreminjali smo se mi – spreminjala se je naša vera, spreminjal se je naš Bog. In zdaj nas ne le odkupuje z Lastno Žrtvijo iz suženjstva prejšnje vere, temveč nas uči, da sami postanemo bogovi, da smo Ljubezen, da brezpogojno ljubimo in soustvarjamo Samo Ljubezen.

Kristus je točka soglasja in naš, s kolektivno vero in prizadevanji svetnikov iznošeni način, kako spremeniti svojo individualno in kolektivno sliko sveta, svoj vzorec zaznavanja. Način, kako obvladati Sebe. Naš način, kako postati zavestni stvarniki vesolja. Vsega stvarstva. Same Zavesti, ki iz Sebe poraja celotno stvarstvo.

To pomeni biti Bog – ustvarjati Samo Sebe iz Sebe, ustvarjati Zavest iz Zavesti. Mi smo Kolektivni Bog. In prav zdaj to Postajamo.

In Kristus, ki pripravlja to delo kot Kolektivni Bog svetnikov, posvečenih Njegovemu ustvarjanju, dela

nas vse za bogove, ko nas odkupuje iz suženjstva prejšnjih ver in dualne izkušnje, da bi lahko postali delci Telesa Enega Boga, ter nam pomaga znova najti celovitost in v nas združuje pola dualne zavesti – Boga in človeka, Moško in Žensko, zgoraj in spodaj, preteklost in prihodnost – v novem tretjem, v Ljubezni. Ljubezni, Ki se ni nikoli začela in ne bo nikoli prenehala biti. Ljubezni Absolutni, Brezpogojni, Večni. V Kateri …