9. Prva molitev

Gospod, ne vem, ali Si ali Te ni, a tako zelo si želim, da Bi bil in da bi bil v meni, tako zelo si želim, hrepenim po Tvoji Božanski Milosti, Tvoji Moči, Tvoji Ljubezni, Tvoji Volji in Trdnosti v meni, Tvojem Vsezmagujočem Duhu v meni – Duhu Moči, Ljubezni, Resnice, Enosti in Celovitosti! Nočem živeti kot stari jaz, temveč kot Novi Jaz, s svojim Najvišjim Potencialom, s Teboj, Ki si Bog v meni! To hočem, po tem hrepenim, razodeni se v meni, Gospod, Bog Oče, Bog Mati, Bog Sveti Duh! In če Si, Gospod, če Si, Ti, o Katerem govorijo vsi svetniki, ki so se povsem posvetili Edini Ljubezni in Resnici in Moči ter Duhu kot zakladnici Najvišjega Potenciala Človeka in Te s svojo vero, svojimi željami in stremljenji donosili kot Sina Človekovega, če Si, Gospod, me napolni s svojo Prisotnostjo, razodeni mi Resnico, ki je Življenje in Smisel Življenja, da bom imel zakaj ŽIVETI!

Sicer je vse prazno, Gospod, brez Tebe vse nima smisla! Brez Tebe, brez Tebe v nas, se preprosto rojevamo, trpimo in umiramo, rojevamo otroke in jih pošiljamo v to tovarno trpljenja kot nove žrtve z isto obsodbo na neslaven konec in životarjenje v močvirju vsakdanje rutine, boja za preživetje, ki se neizogibno konča s porazom, brez Tebe, Gospod, vse nima smisla, njim se zdi, da smisel obstaja – v

denarju, oblasti in uspehu – da le še malo, le malo večje stanovanje, malo boljši avto, malo boljša oblačila, bolj prestižen dopust in izobrazba za otroke – in bodo našli srečo – toda ni tako! Oni, vsi mi, smo nesrečni, Gospod, brez Tvoje Ljubezni, brez Uživanja v Tvojem Duhu v nas, brez Resnične Moči in Svobode in Radosti, Ki ni odvisna od ničesar zunanjega! Berači smo brez Tvoje Prisotnosti v nas, brez Tvojega Božanskega Daru v nas, berači smo, čeprav se bahamo s svojimi majhnimi, nečimrnimi dosežki, a vse to je le zaradi globokega sramu pred lastno ničnostjo, da bi prekrili svojo goloto in se za trenutek pozabili v drobnih užitkih, ki se na koncu vedno sprevržejo v trpljenje in nesrečo!

Ne vem, Gospod, ali Si ali Te ni, toda če Te sploh ni, Gospod, če Te sploh ni bilo pred menoj, do tega trenutka, HOČEM, da Bi bil! Polagam svoje življenje in svojo vero in vse svoje želje in vse svoje misli in vse svoje občutke za to, da Bi bil in se razodel meni, vsem nam, ter vstopil v nas kot Naš Najvišji Potencial, tisti, zaradi Katerega je bilo edino vredno živeti, živeti in umirati v neštetih nesmiselnih življenjih v jalovih poskusih, da bi ta Smisel in to Srečo dosegli.

Hočem, Gospod, Bog, Oče moj in Mati moja, da Bi bil, in Si in Boš! Razodeni se mi, Gospod! Izreci svoje svetlo Ime, da bom vedel, kako Te klicati! Bodi Resnica v meni, Ljubezen v meni, Moč v meni,

Radost v meni, Razum in Premudrost v meni, da bom čutil Milost Tvoje Prisotnosti in Naše Enosti s Teboj v meni – večno! Kajti le tako je mogoče živeti večno! Le tako je mogoče premagati smrt – z Resnico, Ljubeznijo, Močjo Življenja in z Milostjo Božanske Brezčasne Prisotnosti Duha v meni, v vseh nas – z Našo Božansko Enostjo, v Kateri so se ves sram, vsa človeška ničnost, vsa topost, vsi strahovi in vse smrti končno združili z – od njih donošeni – Našim Najvišjim Potencialom – Veličastva, Svobode, Moči, Radosti, Razuma, Premudrosti in Ljubezni! Z Enostjo, v Kateri sta se žrtev in stvaritev združili z njunim donošenim Stvarnikom in Bogom v dejanju Stvarjenja!

Ne prosim le zase, Gospod, temveč za vse nas in v imenu vseh nas prosim, Gospod, BODI!

Naj bo tako, kajti Jaz Sem Človek, Krona Tvojega Stvarstva, Gospod! In moja volja in moja vera in moje želje so zakon za moj svet! In zato – se je dovršilo.

Jaz Sem, Ki Sem. Mi Smo, Ki Smo. In Mi Smo Eno. Mi Smo Ljubezen. In Resnica in Življenje. In Pot, Ki je prehojena. In Pot, Ki je večna.

In zdaj utihnem, Gospod, da v tišini svojega srca in uma slišim TVOJ ODGOVOR, TVOJE IME IN

RESNICO. Kajti samo to si želim z vsem srcem, z vso dušo in z vsem svojim razumom, Gospod. Odgovori mi!

Kajti če Ti Si, Sem tudi Jaz. Resnični Jaz.