Od kod prihaja kisik, ki ga dihamo?

Kratek odgovor

Oceani dajo zelo velik delež kisika na Zemlji. Pogosto ga opisujejo kot približno polovico. Preostanek prihaja iz gozdov, trav in drugih rastlin. To so zaokrožene ocene in ne natančen obračun, a slika je jasna: kisik, ki ga dihamo, prihaja iz oceanov, gozdov in trav našega planeta.

Če pričakuješ eno samo točko na zemljevidu, je ni. Zaloga je razpršena po vsej Zemlji, velik del pa prihaja iz oceanov, ki jih večina od nas redko vidi.

Prav je, da jasno povemo, kaj ta članek ni. Ni znanstvena tabela. Številke tu so vsakdanje ocene: oceani približno polovica, preostanek iz kopenskih rastlin. Kdor želi natančne številke, naj poišče delo znanstvenikov, ki raziskujejo Zemljo. Mi želimo deliti sliko, ker si jo je lahko zapomniti in ker se je lahko zanjo zahvaliti.

Dar, ki prihaja od daleč

Naravno si je predstavljati, da kisik, ki ga dihaš, prihaja od dreves pred tvojim oknom. Ta drevesa so pomembna. A ozračje vetrovi nenehno mešajo, zato je bil zrak, ki ga danes dihaš, pred kratkim morda nad drugo celino. Kisik, ki ga vdihneš, nima naslova. Deli se iz enega skupnega neba.

Ob tem se je vredno ustaviti. Nekje so oceani, ki jih morda nikoli ne vidiš, in gozdovi, ki jih morda nikoli ne obiščeš. Tvoj dih to jutro jim morda nekaj dolguje. Okoli 8 milijard ljudi črpa iz istih virov ob istem času. Nihče ne pošlje računa in nikogar ni treba prositi.

Predstavljaj si skupno gospodinjstvo. V domu mnogi uporabljajo iste sobe, isto vodo, isto toploto in nihče ne beleži, kdo je kaj porabil. Zemlja deluje nekoliko tako. Je en dom z zelo veliko družino, okoli 8 milijard ljudi, in zrak je med prvimi stvarmi, ki jih daje.

Zakaj tega redko opazimo

Opazimo to, česar ni, ne tega, kar je vedno tu. Dih je tako enakomeren in tih, da se zlije z ozadjem, in mnogi ljudje preživijo cel dan, ne da bi enkrat pomislili nanj. Pa je prvi dar dneva in zadnji, in od nas ne zahteva ničesar. Poskusi majhen preizkus. Ko boš naslednjič zaposlen, se vprašaj, kdaj ti je zadnjič prišel na misel tvoj dih. Če je odgovor, da se ne spomniš, je to običajno in ni razloga za skrb.

Celotno povabilo je v tem, da opaziš. Ničesar ti ni treba rešiti v tem trenutku. Treba je le videti, da ti nekaj dajejo, znova in znova, ves dan. To je dovolj za začetek.

Kaj ti lahko da zahvala

Hvaležnost so raziskovali. V članku iz leta 2003, ki sta ga objavila Emmons in McCullough v reviji Journal of Personality and Social Psychology, so ljudje, ki so redno zapisovali, za kaj so hvaležni, pogosteje poročali, da se počutijo bolje kot ljudje v kontrolnih skupinah. Študija ni bila o dihu. A dih je morda najpreprostejša stvar, za katero se je mogoče zahvaliti: vedno je tu, je brezplačen in ne potrebuje posebne priložnosti. Zahvala ne potrebuje velikih besed. Lahko je kratka in tiha: hvala za ta vdih.

Počasno dihanje je še ena stvar, ki so jo raziskovalci preučevali: nekatere študije ga povezujejo z občutkom umirjenosti. Omenjamo ga previdno in ničesar ne obljubljamo. Če se ustaviš, počasi dihaš in pomisliš na oceane in gozdove, narediš nekaj preprostega, kar mnogi opisujejo kot pomirjujoče. Tukaj je majhen način, da poskusiš:

• Za trenutek se ustavi in počasi vdihni.
• Pomisli na oceane, gozdove in trave, ki so pomagali ustvariti ta vdih.
• Izdihni in reci hvala, s svojimi besedami in v svojem jeziku.

Vsak vdih je dar našega skupnega doma. Da ga opazimo, zadošča ena minuta.