Kakšen svet si želimo za svoje otroke?

Podoba, ki jo nosimo

Predstavljaj si svet, za katerega si želiš, da bi ga otrok podedoval. Večina ljudi vidi nekaj podobnega temu: gozdove, ki so živi, mesta, dovolj tiha, da slišiš ptice, in ulice, po katerih lahko otrok hodi brez strahu. Vzemimo leto 2040 kot točko na obzorju. To ni obljuba in ni napoved. Nihče ne ve, kaj bo prineslo to leto. To je podoba, podoba pa nam pomaga izbrati, v katero smer bomo hodili.

Ta članek govori o tej smeri. Ne pravi, da se bo svet spremenil do določenega datuma. Vabi te, da si zastaviš vprašanje, ki zveni veliko, pa se izkaže za osebno: kakšen svet si želimo za svoje otroke in kaj lahko zanj danes storim jaz?

Živi gozdovi, tiha mesta, varni otroci

Podobo vzemimo del za delom. Najprej živi gozdovi, ker so gozdovi blizu našemu dihu. Oceani dajo zelo velik delež kisika na Zemlji, pogosto ocenjen na približno polovico. Preostanek prihaja iz gozdov, travišč in drugih rastlin. Vsak vdih, ki ga naredi otrok, vsebuje droben del tega dela. Živ planet ni abstraktna želja. Je zrak v otroških pljučih.

Tiha mesta so na drugem mestu. Tišina ni samo odsotnost hrupa. Je kraj, kjer imajo ljudje čas, da opazijo drug drugega. Varnost je tretja. Najpreprosteje jo je izreči in najtežje zgraditi. Mnogi menijo, da se otrok počuti bolj sproščeno tam, kjer odrasli ne skrbijo samo za svoje otroke, ampak drug za drugega.

Od kod prihaja tak svet

Takega sveta ne prinese ena odločitev ob enem dnevu. Sestavljen je iz majhnih stvari, ki jih ljudje počnejo znova in znova: kako govorimo s sosedom, za kaj se zahvaljujemo, kam usmerjamo pozornost. Ta svet gradimo iz tega, kar počnemo vsak dan.

Na Zemlji nas je okoli 8 milijard. Vsaka dva človeka imata skupnih približno 99,9 % DNK, kar splošno navajajo inštituti za genome. Skupen je tudi zrak. Vetrovi ozračje neprestano mešajo, zato je bil zrak, ki ga danes dihaš, pred kratkim morda nad drugo celino. Otrok na drugi strani planeta in tvoj otrok, nečakinja ali sosedov sin dihajo iz istega neba.

Tukaj je nekaj majhnih korakov za začetek:

• Enkrat na dan se zahvali za svoj dih.
• Preživi eno mirno minuto z otrokom, stran od zaslonov.
• Opazi drevo na svoji ulici in za trenutek stoj ob njem.

Zakaj začeti s hvaležnostjo

Upravičeno je vprašati, kaj ima minuta dihanja opraviti z gozdovi in otroki. Nič, če pričakujemo, da bo sadila drevesa. Nekaj, če vprašamo, kaj naredi za človeka, ki jo doživi. V študiji iz leta 2003, ki sta jo objavila Emmons in McCullough v reviji Journal of Personality and Social Psychology, so ljudje, ki so redno zapisovali, za kaj so hvaležni, pogosteje poročali, da se počutijo bolje kot kontrolne skupine. To je skromen rezultat in ne obljubljamo več, kot kaže.

Mnogi verjamejo, da se hvaležnost za dih počasi spremeni v skrb za kraje, od koder dih prihaja. To ni dokazan zakon. Je upanje in razumen razlog, da poskusiš.

Svet za otroke je smer, ne napoved. Proti njemu hodimo s tem, kar počnemo danes.