11.11 ob 11:11

Kaj naredi ta datum poseben

11. novembra ura in koledar govorita isto: 11.11 ob 11:11. To je naključje številk in nič več, a vendar je to najboljše vabilo, kar ga bo ta minuta kdaj dobila, saj tisti dan ves svet že gleda to število.

Nikogar ne prosimo, naj o tem karkoli verjame. Uporabljamo ga tako, kot je vsaka tradicija uporabljala svoje stalne ure: kot zvon, ki ga vsi že slišijo.

Kaj se zgodi tisti dan

Minuta potuje. Začne se v prvem časovnem pasu dneva in se konča polni dan pozneje v zadnjem: štiriindvajset zaporednih 11:11, vsakega doživi tisti, ki je tam, ko prispe.

• Nič ni obvezno: nobene vstopnice, nobenega mesta, ničesar ni treba namestiti.
• Svoj 11:11 doživiš v svojem mestu, s svojimi besedami.
• Sprotno število ljudi, držav in mest ostaja vidno ves krog.
• Do konca dneva gre val skozi vse naseljene časovne pasove na Zemlji.

Ena minuta ni nič. Ena minuta, ki jo po vrsti doživijo vsi, vse okoli Zemlje, je nekaj povsem drugega.

Kaj pravzaprav prosimo

Šestdeset sekund. Ustaviš se, dihaš in se zavestno zahvališ Bogu za dih, ki ti je bil dan: s svojimi besedami, v svojem jeziku, z imenom, s katerim ti imenuješ Boga.

To je vse 11. novembra in to je vse tudi vsak drug dan. Datum ne spremeni ničesar; le pokaže, koliko ljudi je v minuti.

Zakaj ravno dih in zakaj ravno ta dan

Skupna minuta potrebuje nekaj, kar si delijo vsi. Skoraj nič ne ustreza: ne jezik, ne država, ne koledar, ne vera. Dih ustreza. Na tej zemlji ni človeka, ki ne bi dihal, niti enega, in nihče si tega ni uredil sam.

Zato lahko ta minuta sprejme vse naenkrat, ne da bi od koga zahtevala, naj se česa odpove.

Kako se pripraviti

Najboljša priprava je najmanj dramatična: začni doživljati navadno minuto že zdaj. Če je minuta že tvoja, na sam dan ni ničesar za pripraviti, preprosto boš v njej, skupaj z vsemi drugimi.

In če želiš, da bi bil dan velik, ga velikega naredi natanko ena stvar: povabi enega človeka. Ne desetih, ne „deli z vsemi“, ampak enega, tistega, na katerega si pravkar pomislil.